Zakaj je nerjaveče jeklo odupno proti koroziji?

Vsi kovini reagirajo z kisikom v atmosferi in obrazujejo na površini oksidno slapo. Žal pa se železna oksida, ki se obrazuje na običajnem ugljikovem jeklu, nadaljuje v oksidaciji, kar povzroča, da se ržava širi in končno oblikuje luknje. Kovine (kot je cinc, nikel in hrom) so elektroplatinirane, da zaščitijo površino ugljikovega jekla, vendar kot vemo vsi, ta zaščita je le precej tanka slapa. Če se zaščitna plast poškoduje, bo jekel pod njo začel ržaveti. Korozijna odpornost nerjavečega jekla odvisi od hroma, vendar pa je hrom ena sestavnica jekla, zato so metode zaščite drugačne.

Ko doseže dodatek hromu 10,5 %, je korozija otopine oziroma omejitev korozije jekla odvisna od hroma, vendar pa so metode za varstvo drugačne, ker je hrom eden izmed sestavin jekla. Korozijo je še vedno mogoče zmanjšati, a ne zelo znatno. To je, ker se s spojinjenjem jekla z hromom spremeni narava površinske okside, tako da postane podobna tisti, ki se oblikuje na čistem kovinu. Ta gosti, hematski bogati oksid varuje površino pred nadaljnjo oksidacijo. Skozi to vrlo tanko plastično oksidno plast in naravno leseno površino jekla jo je mogoče videti, kar naredi površino nerjavečega jekla enolično. Poleg tega, če je površinska plast poškodovana, bo razkrita površina jekla reagovala z atmosfero, da sama popravi poškodo in ponovno oblikuje oksidsko 'pasivno filmsko' plast za nadaljevanje z varstvom.

Zato imajo vsi elementi nerjavečega jekla skupno lastnost, in sicer, da je vsebinska količina hroma višja od 10,5 %.

Beseda "nerdzavljivo celzo" ne pomeni le enega vrsta nerdzavljivega celza, temveč več kot sto industrijskih vrst nerdzavljivega celza, vsaka načrtovana tako, da dobro deluje v svoji posebni uporabi. Ključ k uspehu je najprej razumeti uporabo in nato določiti pravo kategorijo celza.